12028838_1650788738467300_2084460127698623539_o

 

 

 

 

 

 

 

V Chicago sva s trenerjem odpotovala 10.9., en teden pred tekmo. Polet preko Amsterdama je bil kar prijeten, na letalu sem pazil, da nisem spal (kot ponavadi), saj sem se takoj želel privajati na 7 urno razliko. Po pristanku v Chicagu sva se s podzemno odpravila do najinega bivališča. Streho nad glavo so nama ponudili najini prijatelji in nama tako odstopili celo sobo s svojo kopalnico. Res so za naju lepo poskrbeli.

Do torka, 2 dni pred tekmo,  sva trenirala predvsem na način, da se noge in celo telo privadi na časovno razliko, nov ritem.  Tekel sem po parkih in imel sem dober občutek. Plaval pa sem v jezeru, kjer mi ni bilo prav nič zabavno, saj sem plaval sam. En plavalni trening  sem naredil v bazenu ob šoli, blizu najinega ameriškega bivališča.

Do torka sva si vzela še malo časa in si ogledala malo samo mesto. Razgled na samo mesto sva doživela iz 103. nadstropja Willis towerja. Prekrasen razgled na celoten Chicago. Ogledala sva si tudi baseball tekmo,  kjer sem navijal za domačo ekipo White Sox.

V torek se je vse pričelo bolj zares, saj je bil organiziran uradni ogled kolesarske proge. Že doma  sem ugotovil, da je težka, še posebej zaradi velikega števila 180 stopinjskih obratov. Poskusil sem si jo čim bolj ogledati in jo naštudirati. Zanimivo je bilo, da smo imeli ogled istočasno kot elite skupina  in je bilo zelo dobro vozit z najboljšimi triatlonci na svetu.

Naslednji dan me je čakal brifing in uradni ogled plavalne proge, ki mi je bila všeč že zaradi pontona, ki je bil višje kot ponavadi.  Na brifingu so nam razložili urnik in progo.

Prišel je dan tekme. Ker je bil štart šele ob 16:30, se mi je zelo vleklo, kljub temu pa nisem bil kaj posebej živčen. Odšla sva tja, se pripravila za menjalni prostor in nase sem že spravil plavalno obleko za štart. Potem pa je naenkrat nastala panika in evakuacija, ker naj bi se bližala huda nevihta. Ko sem pogledal v nebo, je bilo skoraj popolnoma jasno.  Odšli smo v hotel in tam čakali na napotke.

Štart je bil prestavljen, vendar so zelo hitro povedali tudi, da bo zaradi nevarnosti strel, namesto triatlona,  duatlon. Taka so tudi mednarodna pravila. Meni se je to zdelo smešno, a se nisem sekiral. Tekmo so si prišli ogledat tudi najini sostanovalci, ki so celo kupili slovensko zastavo za to priložnost, kar mi je dalo dodatno motivacijo. No, najprej so kupili slovaško zastavo, pa smo hitro ugotovili, da ne bo prava. Pa so šli še po slovensko.

12002841_1661169497457750_3523933980481865581_n

 

 

 

 

 

 

 

Hitro smo odšli na štart in štartali pet kilometrov teka, ki je bil zame prehiter in nisem mogel odteči s prvimi.  Prišel sem na kolo, kjer sem popravil nekaj mest , malo tudi zaradi številnih padcev v grupah. Prišel sem na zadnji tek in imel prave noge ter končal na 22. mestu. Bil sem zelo zadovoljen, hkrati pa sem med tekmo užival, kar mislim da je glavno.

Po tekmi so me fantje peljali  na pizzo, ki sem jo z lahkoto snedel.

Naslednji dan sem odšel navijat za naši ženski predstavnici  Matejo Šimic in Evo Skaza.

Uspel sem si ogledati tudi Giant Bean, ki je bil zakon. To je velika jeklena skulptura v obliki fižola. Šla sva še do sostanovalca in ko smo šli skupaj domov je na žalost tako grdo padel iz kolesa, da si je zlomil ključnico. Naslednji dan sva si ogledala še muzej in nekaj znamenitosti.

Še posebej sem se veselil ogleda tekmovanja elite skupine.  Neverjetno, kako hitri so šele v živo. Bil sem navdušen. Sledil je večer in jutranje pakiranje kolesa. Najinim gostiteljem sva za slovo pripravila še čevapčiče, nato pa se odpravila na letališče. Za nazaj sem spal malo več in pot mi je minila hitreje. Domov sem prišel z veliko novimi izkušnjami , zdaj pa me čaka tri tedne počitka, kjer na triatlon verjetno ne bom niti pomislil.

Z  22.mestom sem dosegel svoj cilj, za kar sem hvaležen trenerju Gregi Zoretu, psihologu Alešu Vičiču, ekipi, v kateri so Renata in Sandi Novak ter Matic Prosen, vsem sponzorjem, navijačem, mojemu klubu Trisport, razumevajočim učiteljem v šoli in mojim domačim.