dsc_0135Tudi težko pričakovano svetovno prvenstvo je prišlo. Sam sem se ga veselil, saj je to zame predstavljalo višek sezone. Z Gregom sva se v Mehiko odpravila v nedeljo, 11.9.2016. Sam sem pot začel v Zagrebu, kjer sem imel nekaj zapletov s prtljago, a sem s pomočjo agencije HRG, v Frankfurtu vse uspešno rešil. Tam sem počakal Grega, ki je priletel iz Stockholma. Sledil je dolg let do Cancuna v Mehiki. Ko sem stopil iz letala je bila tam ura okoli sedmih popoldne in vročina je kar butnila vame. Hitro sva tekla do avtobusa, ki je peljal do trajekta. Trajekt je peljal do otoka, kjer je naslednje dni potekalo svetovno prvenstvo. Ujela sva ga v zadnjem trenutku. S taksijem sva prišla do hotela v poznih večernih urah in izmučen od poti sem se samo vrgel na posteljo in zaspal.

Živela sva v precej lepih apartmajih, ker pa sva imela all inclusive, nisva imela nobenih težav s prehrano, saj sva lahko jedla ves čas, na voljo pa sva imela tri restavracije. Večino časa sem bil na plaži in bral knjigo ter poskusil umiriti misli in um. Na trenutke mi je uspelo pozabiti, da sem tam zato, da tekmujem. Vsak dan sem tudi malo treniral, vendar nič težkega. Naredil sem še en hitrejši tek, pri katerem sem prvič dobil občutek, da lahko na tekmi tečem res hitro. V vodi nisem nikakor dobil pravega občutka. Čeprav so drugi triatlonci ves čas tožili glede vročine, sam nisem imel tako velikih težav z njo.

Dva dni pred tekmo je sledil ogled kolesarske in plavalne proge. Kolesarska proga mi ni bila prav nič všeč, saj smo imeli štiri kroge, polovico kroga pa ni bil asfalt, ampak malo večji tlakovci. Proga je bila  tudi tehnično precej zahtevna, saj je bilo veliko ovinkov in ožanja ceste, kjer se je kasneje na tekmi naredila elastika. Plavalni del pa razen kristalne vode in veliko rib, ki si jih videl med plavanjem, ni bil nič posebnega.

Dan pred tekmo sem se večino časa zadrževal v sobi, kjer sem ime klimo. Z Gregom sva odšla še na obvezni briefing in za ta dan je bila moja naloga samo, da veliko pijem.

14390880_1791424297765602_8277619760853007954_n

V petek zjutraj sem se zbudil in takoj odšel na tek, saj sem imel tekmo šele ob 15:30. Po teku sem odšel na zajtrk, potem pa samo bolj kot ne gledal filme v sobi in čakal na odhod, ter v večjih količinah užival napitke ProAction. Vročina in vlaga sta bili namreč res visoki in zelo pomembno je bilo, da telo pred tekmo dobro hidriram. Grega si je zjutraj odšel pogledat tekmo žensk U23, da je malo videl scenarije, ki se lahko zgodijo. Odšla sva na prizorišče. Zaradi vročine sem se veliko polival z vodo. Ogrel  sem se samo malo plavalno, ker je bilo tekaško nesmiselno in sem raje varčeval z energijo. Ko sem stopil na ponton za skok v vodo, je prvič v meni nastopila nervoza.

 

Štartal sem dobro in zdelo se mi je, da plavam res hitro, toda drugi so bili še hitrejši. Prve tri boje sem še kar preživel, naslednje tri pa sem prišel v tako gnečo, da jih je nekaj splavalo kar čez mene. Iz vode sem prišel še v stiku s prvo grupo. Hitro sem zagrabil vodo, katero so nam zaradi vročine ponudili že takoj pri izhodu. Hitro sem naredil menjavo nato pa mi je uspelo priti do ospredja grupe. Ves čas sem pazil, da sem bil na tehničnih delih v ospredju in nisem padel zadaj na elastiko. Čutil sem, da so noge dobre za tek. Na koncu kolesa se mi ni uspelo zriniti v ospredje skupine in sem v menjavo prišel 14., kar me je verjetno tudi stalo kakšnega mesta višje, ampak v tistem trenutku se v ospredje poskušamo zriniti vsi in včasih uspe, včasih ne. Že pred tekmo mi je Grega rekel, da bom prehitel veliko takih tekmovalcev, ki jih še nikoli nisem. Tako sem začel teči in ko sem jih prehiteval, sem pomislil ravno na te besede. Tekel sem v hitrem tempu in se prebil do sedmega mesta, katerega sem na koncu tudi obdržal.

Takoj po tekmi so nas vse peljali ali odnesli (odvisno od izčrpanosti) v začasni šotor za prvo pomoč, kjer sem preživel še nekaj časa, a sem se hitro uspešno sestavil, da sem končno lahko odšel do Grege. Presrečna zaradi rezultata sva si ogledala še žensko tekmo, kjer sva navijala za Evo, ki pa se ji na žalost ni izšlo tako kot si je sama želela.  Odšla sva do hotela in se kar hitro odpravila spat saj sva bila oba izmučena.

dsc_0177

 

Naslednji dan sem si za zajtrk privoščil kar veliko palačink in me je večino osebja gledalo kar malo postrani, saj sem odnesel skoraj cel pladenj, ampak sem si jih moral privoščiti. Telo je zahtevalo pač hrano. Nato sva z Gregom odšla z motorjem okoli otoka. Ustavila sva se pri majskih ruševinah, kjer so me komarji, dokler nisva kupila spreja, »pojedli«. Nato sva se šla kopat v večje valove na drugi strani otoka. Na koncu pa sva si ogledala še žensko tekmo članic, kjer sva navijala za Saro Vilič, s katero sem treniral januarja v Španiji. Kasneje sem vse spakiral, ker sva naslednji dan že letela domov. Kljub vsemu sva imela zjutraj še rezervirano potapljanje, tako da smo se s čolnom odpeljali do koralnih grebenov in sva z Gregom  res uživala v potapljanju.

 

screenshot_2016-09-19-14-27-57

 

Po isti poti kot sva dospela v Mehiko, sva se vrnila tudi domov.